Tone Golnar se plezalno udejstvuje že od leta 1976. Že kot srednješolec je opravil nekaj zelo težkih vzponov, bil je v Himalaji, Andih, Patagoniji – tako kot udeleženec, kot tudi vodja odprav in se povzel na kar nekaj šest in sedemtisočakov. Skupno je preplezal okoli 1600 smeri od tega več kot 50 prvenstvenih.

Čeprav bi ga že zaradi vsega do sedaj naštetega lahko uvrščali med vidnejše slovenske alpiniste, pa je in še zaznamuje slovensko plezalno, alpinistično in širšo gorniško slovensko družbo zaradi nečesa drugega. Je morda celo najvidnejši avtor kar se tiče alpinističnega oz. širše gorniškega področja izobraževanja in pa vodniške literature - alpinističnih in plezalnih vodnikov.

Njegova bibliografija zajema 81 enot – to so knjige, strokovni in poljudni članki, tudi mentorstvo pri diplomskih delih. Pet plezalnih vodnikov je bilo ponatisnjenih, prav tako trije učbeniki oziroma priročniki. Opisal je 11 alpinističnih območij po Sloveniji in Hrvaški in izdal 11 vodnikov ter tri strokovne priročnike.

Z njim se je pogovarjal Peter Mikša.

Janko Ažman je pomembem člen slovenske alpinistične zgodovine. Je prvi Slovenec, ki je presegel magično mejo 8000 metrov. V navezi z Matijo Maležičem mu je to uspelo na odpravi v južno steno Makaluja leta 1972. Ne samo, da je dosegel oz. presegel višino 8000 metrov. Tri leta pozneje je Janko Ažman v navezi z Nejcem Zaplotnikom dosegel vrh prvega slovcenskega/jugoslovanskega osemtisočaka Makaluja. Prav ta odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja je Slovenijo (Jugoslavijo) umestila v svetovni alpinistični vrh. Je tudi prvi Slovenec, ki je preplezal enega od t. i. treh zadnjih problemov Alp. Naveza Janko Ažman, Zvone Kofler, Klavdij Mlekuž, Janez Brojan, Matija Maležič ter Tine Čopič je leta 1968 preplezala steno Grandes Jorrases po Walkerjevem stebru. Med alpinisti pa velja ob tem še za posebno legendo, saj je eden od članov oz. soustanovitelj znamenite plezalne skupine - Mojstranških veveric. To so bili fantje, le šest si jih je zaslužilo članstvo v tej elitni skupini, ki so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja premikali meje mogočega v domačih in tujih gorah. Ob tem je bil Janko Ažman tudi dolgoletni gorski reševalec.

Z njim se je pogovarjal Peter Mikša.

Vanja Matijevec je alpinist zlate generacije slovenskih alpinistov 70. in 80. let, ki je izkušnje nabiral tudi v Himalaji. Ne le nabiral, daleč od tega. V navezi s Frančkom Knezom mu je na odpravi leta 1981 uspelo po novi smeri doseči rob južne stene Lotseja, ki je dotlej veljala za nepreplezljivo. To je bil do takrat najtežji vzpon v Himalaji.

Bil je tudi član legendarne odprave na Everest leta 1979, predviden tudi za naskok na vrh, a se je temu odrekel, saj je odhitel na pomoč navezi Stipe Božić-Stane Belak-Ang Phu, ki se je po osvojitvi vrha pri sestopu zaplezala in noč preživela visoko nad 8000 metrov.

Vanja Matijevec števila svojih preplezanih smeri ne pozna, saj si je že leta 1981 nehal zapisovati vzpone, ve pa, da je med njimi dobrih 30 prvenstvenih. Od teh je najbolj ponosen na prvenstveno smer v zahodni steni Trisula, ki so jo leta 1987 splezali od vznožja naravnost na vrh.

Med slovenskimi plezalci, tudi med mlajšimi generacijami, pa je najbolj poznan po vzponu v lednem slapu Lucifer, ko je skupaj z Ladom Vidmarjem in Blažem Oblakom leta 1979 preplezal naš verjetno najbolj znan in sploh prvi preplezani ledni slap pri nas - Lucifer v Gozd Martuljku. S tem se je začela doba lednega plezanja na Slovenskem.

Vanja Matijevec je bil tudi odličen alpinistični smučar ...

Z njim se je pogovarjal Peter Mikša.