Tone Golnar se plezalno udejstvuje že od leta 1976. Že kot srednješolec je opravil nekaj zelo težkih vzponov, bil je v Himalaji, Andih, Patagoniji – tako kot udeleženec, kot tudi vodja odprav in se povzel na kar nekaj šest in sedemtisočakov. Skupno je preplezal okoli 1600 smeri od tega več kot 50 prvenstvenih.

Čeprav bi ga že zaradi vsega do sedaj naštetega lahko uvrščali med vidnejše slovenske alpiniste, pa je in še zaznamuje slovensko plezalno, alpinistično in širšo gorniško slovensko družbo zaradi nečesa drugega. Je morda celo najvidnejši avtor kar se tiče alpinističnega oz. širše gorniškega področja izobraževanja in pa vodniške literature - alpinističnih in plezalnih vodnikov.

Njegova bibliografija zajema 81 enot – to so knjige, strokovni in poljudni članki, tudi mentorstvo pri diplomskih delih. Pet plezalnih vodnikov je bilo ponatisnjenih, prav tako trije učbeniki oziroma priročniki. Opisal je 11 alpinističnih območij po Sloveniji in Hrvaški in izdal 11 vodnikov ter tri strokovne priročnike.

Z njim se je pogovarjal Peter Mikša.

Janko Ažman je pomembem člen slovenske alpinistične zgodovine. Je prvi Slovenec, ki je presegel magično mejo 8000 metrov. V navezi z Matijo Maležičem mu je to uspelo na odpravi v južno steno Makaluja leta 1972. Ne samo, da je dosegel oz. presegel višino 8000 metrov. Tri leta pozneje je Janko Ažman v navezi z Nejcem Zaplotnikom dosegel vrh prvega slovcenskega/jugoslovanskega osemtisočaka Makaluja. Prav ta odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja je Slovenijo (Jugoslavijo) umestila v svetovni alpinistični vrh. Je tudi prvi Slovenec, ki je preplezal enega od t. i. treh zadnjih problemov Alp. Naveza Janko Ažman, Zvone Kofler, Klavdij Mlekuž, Janez Brojan, Matija Maležič ter Tine Čopič je leta 1968 preplezala steno Grandes Jorrases po Walkerjevem stebru. Med alpinisti pa velja ob tem še za posebno legendo, saj je eden od članov oz. soustanovitelj znamenite plezalne skupine - Mojstranških veveric. To so bili fantje, le šest si jih je zaslužilo članstvo v tej elitni skupini, ki so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja premikali meje mogočega v domačih in tujih gorah. Ob tem je bil Janko Ažman tudi dolgoletni gorski reševalec.

Z njim se je pogovarjal Peter Mikša.

Vanja Matijevec je alpinist zlate generacije slovenskih alpinistov 70. in 80. let, ki je izkušnje nabiral tudi v Himalaji. Ne le nabiral, daleč od tega. V navezi s Frančkom Knezom mu je na odpravi leta 1981 uspelo po novi smeri doseči rob južne stene Lotseja, ki je dotlej veljala za nepreplezljivo. To je bil do takrat najtežji vzpon v Himalaji.

Bil je tudi član legendarne odprave na Everest leta 1979, predviden tudi za naskok na vrh, a se je temu odrekel, saj je odhitel na pomoč navezi Stipe Božić-Stane Belak-Ang Phu, ki se je po osvojitvi vrha pri sestopu zaplezala in noč preživela visoko nad 8000 metrov.

Vanja Matijevec števila svojih preplezanih smeri ne pozna, saj si je že leta 1981 nehal zapisovati vzpone, ve pa, da je med njimi dobrih 30 prvenstvenih. Od teh je najbolj ponosen na prvenstveno smer v zahodni steni Trisula, ki so jo leta 1987 splezali od vznožja naravnost na vrh.

Med slovenskimi plezalci, tudi med mlajšimi generacijami, pa je najbolj poznan po vzponu v lednem slapu Lucifer, ko je skupaj z Ladom Vidmarjem in Blažem Oblakom leta 1979 preplezal naš verjetno najbolj znan in sploh prvi preplezani ledni slap pri nas - Lucifer v Gozd Martuljku. S tem se je začela doba lednega plezanja na Slovenskem.

Vanja Matijevec je bil tudi odličen alpinistični smučar ...

Z njim se je pogovarjal Peter Mikša.

Leta 1937 rojeni Anton Sazonov, med plezalci poznan kot Tonač, je v 60. letih veljal za enega najaktivnejših in prodornejših slovenskih alpinistov. Skoraj ni bilo odmevnega podviga, da Tonač ne bi bil vsaj malo zraven. Bil je tisti, ki je slovenskim alpinistom odčaral mit velikih sten »Zadnjih treh problemov Alp. V navezi z Branetom Pretnarjem sta leta 1962 poskrbela za prvi slovenski obisk severne stene Matterhorna po smeri bratov Schmidt. Bil je zraven v zlati dobi slovenskega odkrivanja visokih gora v Hindukušu, Himalaji in drugje. Leta 1964 je vodil raziskovalno alpoinistično odpravo na Svalbard - Spitzberge. Bil je član odprav na Kangbačen 1965 v Himalaji, pa v Hindukuš leta 1968 in spet na Anapurno (II. in IV) leta 1969. Spet je bil v Himalaji leta 1976, ko je vodil odpravo na Trisul. V slovenski alpinistični (pod)zavesti pa je znan predvsem zaradi Čopa – bil je član legendarne trojne naveze Aleš Kunaver – Stane Belak – Anton Sazonov, ki je leta 1968 prva pozimi preplezala Čopov steber v Triglavski severni steni. Anton Sazonov – Tonač, gornik, alpinist, turni smučar, gorski reševalec inštruktor in gorski vodnik, je v slovenskem alpinizmu pustil izjemen pečat. Tonač je steber slovenskega alpinizma. Tudi zati je leta 2020 dobil priznanje za življenjsko delo v alpinizmu s strani Planinske zveze Slovenije. Z njim se je pogovarjal Peter Mikša.

Leta 1947 rojeni Danilo Cedilnik, med plezalci poznan kot Den je konec 60. in v 70. letih veljal za enega najpomembnejših slovenskih alpinistov v zlati dobi slovenskega odkrivanja visokih gora v Hindukušu, Himalaji in drugje. Bil je član odprav v Hindukuš leta 1970, na Makalu leta 1972, Kangbačen 1974, zopet Makalu 1975 in Hindukuš 1979. Največ je plezal s Borom Krivicem, Stanetom Belakom, Mitjo Koširjem, Marjanom Manfredo in Vikijem Grošljem, pa seveda še obilico drugih. Z Nejcem Zaplotnikom, Jožetom Andlovicem in Alešem Kunaverjem so bili prvi inštruktorji v »naši« šoli za nepalske gorske vodnike v Manangu. Plezal - in ogromno preplezal - je seveda še marsikje drugje ... Den, ki je kot likovni pedagog poučeval na osnovni šoli v Šmartnem pod Šmarno goro, je v hribih našel tudi navdih za likovno ustvarjanje. Gore so prevladujoč motiv mnogih njegovih grafik, akvarelov in tako naprej. Den pa je likovno ustvarjal celo na višini 4.600 m na ledeniku Baltoro. Tam je nato narejeno tudi razstavil – le redkokdo, če sploh kdo se lahko pohvali, da je imel razstavo na višini preko 4500 metrov? Je tudi avtor dveh knjig ‒ obe, Congma je hodil spredaj in Sledovi ptic, sta zelo poetični. Den pravi: »O nobenem športu ni napisanih toliko knjig, narejenih filmov, glasbe, fotografij in likovnih upodobitev, kot o alpinizmu/plezanju, saj alpinisti očitno čutimo potrebo, da svoja močna doživetja na nek način izrazimo in posredujemo drugim." V pričujočem posnetku lahko prisluhnete, kako se je znašel v svetu vertikale, kje se je vse začelo, kdo so bili njegovi soplezalci, pa njemu najbolj zapomljive odprave in seveda gore, stene, smeri... Z njim se je pogovarjal Peter Mikša.

»Bilo je šokantno, zdelo se nam je, da se podira naš svet! Pri enaintridesetih se nam je zdelo, da smo neumrljivi, potem pa se je to zgodilo Nejcu, ki je bil resnično najboljši med nami!« se nesreče in smrti Nejca Zaplotnika 24. aprila 1983 spominja Viki Grošelj, njegov takratni soplezalec in očividec nesreče. Z njim se je pogovarjal Peter Mikša.

---

Nejc Zaplotnik je eno izmed tistih alpinističnih imen, ki je znano tudi med Slovenci, ki se niso nikoli ukvarjali z alpinizmom. Njegova knjiga Pot spada med tiste, ki »jih mora vsak Slovenec prebrati vsaj enkrat v življenju«. In to večina zares stori.

Nejc (Jernej) Zaplotnik je bil alpinist, inštruktor, gorski reševalec, mentor, športni pedagog, pisatelj in še marsikaj. Rodil se je leta 15. aprila 1952.

Njegovi uspehi so segali zunaj slovenskih meja. Leta 1975 se je povzpel na Makalu med prvimi Slovenci in to po prvenstveni smeri v južni steni. To je bil prvi osvojeni slovenski (in jugoslovanski) osemtisočak in velik dosežek svetovnega kova, ki je napovedoval slovenske uspehe v Himalaji. Dve leti kasneje je stal na svojem drugem osemtisočaku, Gašerbrumu I. Kot prvi Slovenec je leta 1979 dosegel vrh najvišje gore na svetu. Osvojitev treh osemtisočakov je bil uspeh s katerim se je v tistem (in današnjem) času lahko pohvalilo le malo ljudi. Še več: Nejc je vse tri osvojil po prvenstvenih smereh in s tem spadal v sam vrh svetovne himalajske lestvice.

Leta 1983 je alpinistični kolega, hrvaški alpinist Stipe Božić njega in Vikija Grošlja povabil na odpravo na Manaslu. Cilj te je bil preplezati spodnji del stene po Tirolski steni in se na vrh povzpeti po do tedaj še ne preplezanem zahodnem grebenu. Med sestopom iz višinskega tabora je Nejca in hrvaškega alpinistka Anteja Bućana presenetil snežni plaz, ki ga je povzročil podor seraka. Nejčevo truplo je odkopal Viki Grošelj, medtem ko trupla Anteja Bućana niso nikoli našli. Nejčeva smrt je pretresla alpinistično srenjo. Mnogi so se zares ovedli objektivnih nevarnosti, ki prežijo v gorah in na katere človek nima vpliva. Nejca so pokopali na morenskem robu ledenika pod južno steno Manasluja.

Ob štirideseti obletnici njegove smrti za konec še njegova zagotovo najbolj citirana misel: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Drage gledalke in dragi gledalci našega youtube kanala Zgodovina slovenskega alpinizma. Ponovno sem z vami Peter Mikša in to je nova zgodba oz. nova epizoda zgodb iz zgodovine slovenskega alpinizma.

Kdo je naš današnji gost?

Kakopak – je steber slovenskega alpinizma, nagrajenec PZS za življensko delo v alpinizmu, je prava primorska legenda, je moj soimenjak ... Seveda, to je Peter Podgornik!

Poglejmo si njegovo kratko predstavitev: leta 1958 rojeni Peter Podgornik zahaja v gore od leta 1975, ko je skupaj z bratoma Pavlom in Rudijem prehodil lep del Slovenske planinske transverzale in začel plezati v stenah na južnem robu Trnovske planote.

Po začetnem tečaju pri alpinistični sekciji Planinskega društva Nova Gorica so sledili plezalni vzponi v domačih gorah. Poleg plezanja v evropskih gorah je bila njegova želja obiskati visoke stene Himalaje in drugih gorstev širom sveta. To se mu je prvič uresničilo leta 1981, ko je bil član odprave v južno steno Lotseja. Leto kasneje je s primorskimi alpinisti plezal v južni steni Aconcague in skupaj z bratom Pavletom, Zlatkom Gantarjem in Ivanom Rejcem tam preplezal novo, takrat morda najtežjo smer v Južni Ameriki. V Himalajo se je kot plezalec vrnil še dvakrat. Dvakrat je bil tudi na Grenlandiji, vmes pa je plezal v Yosemitih in bil na slovenski odpravi v vzhodno steno Cerro Torreja. V Patagonijo se je vračal še večkrat.

Pri tem ne gre pozabiti na njegov prispevek v domačih stenah, predvsem nad Sočo, na primer Beli trak v Vršacu, sicer eno prvih težkih lednih smeri pri nas, in Sivi ideal, lepotico za vse čase v južni steni Jerebice. Tudi danes je ostal zvest tem goram in je urednik spletnega vodnika oz. portala Primorske stene.

Z dosežki na področju alpinizma je po takratni kategorizaciji jugoslovanskih športnikov dosegel večkrat zvezni in mednarodni razred. Kot član odprave Cerro Torre je leta 1986 prejel Bloudkovo nagrado. Nagrado za življenjsko delo na področju alpinizma mu je Planinska zveza Slovenije podelila leta 2016. Občina Šempeter-Vrtojba mu je leta 2016 podelila zlato priznanje za življenjsko delo in vidne dosežke na področju alpinizma, za humanitarno delo, nesebičnost in pogum.

Njegove pomembnejše odprave:

- pomlad 1981: Himalaja (južna stena Lhotseja),

- januar 1982: Aconcagua,

- pomlad 1983 : Himalaja (Kangdčendzenga - ogledna odprava),

- poletje 1984: gore vzhodne Grenlandije,

- pomlad 1985: Himalaja (Kangčendzenga, Jalung Kang)

- jesen 1985: stene Kanade in Severne Amerike,

- december 1985: Patagonija (Cerro Torre),

- poleti 1986: Grenlandija,

- februar 1988: Kilimanjaro,

- jesen 1990: Patagonija (V stena Fortaleze),

- pozimi 1991: Patagonija (JV stena Cerro Adele),

- pozimi 1992: Patagonija (Cerro Torre),

- poleti 1996: Skalno gorovje v Kanadi in Severni Ameriki.

Prisluhnite sedaj, kako se je znašel v svetu vertikale, kdo so bili njegovi soplezalci, pa njemu najbolj zapomljive odprave in seveda gore, stene, smeri... Pa tudi dogodki, veseli in žalostni.

Druga polovica devetdesetih let je na Slovenskem postregla z novostjo v domačem, slovenskem plezanju. Tudi v naše stene je takrat prišel t. i. drytooling, ki je (kot vsaka novost) sprožil na eni strani navdušenje, na drugi pa dvome in nasprotovanje. Marsikomu že angleško ime te zvrsti ni bilo po godu. Neposredni prevod, npr. "suho orodjarjenje", ni šel v uho in tudi druge izpeljave ter ideje se nekako niso prijele. Danes se v plezalnem besednjaku pogosto za to zvrst plezanja uporablja tudi izraz »zatikanje«. Pionirja te dejavnosti pri nas sta Aljaž Anderle in Klemen Premrl, ki sta konec leta 1998 – prav jubilej četrt stoletja od tega dejanja je razlog za tokratni pogovor – v Prednji glavi pod Prisankom preplezala prvo tako smer in jo sluteč na pester odziv na prihajajočo novost, imenovala »Kost za glodanje«. Smer je dobila oceno M7. Tokratni gost je Klemen Premrl, prav avtor te prve drytool smeri in pa začetnik te dejavnosti pri nas – pravi naslov torej, da z dogodkov izpred 25 let obrišemo malo prahu. Z njim se je pogovarjal Peter Mikša.